Včasih.. Samo rišem, pojem, pišem. Včasih.. Pomaga samo sonček in skodelica vročega čaja in inspiracijski quoti in besedila komadov, ki sežejo do srca. Včasih.. Je najbolj zdravilna najbolj anksiozna slikarija.. In petje s pavzami za solze, ko se glas zalomi ob pomenu in spominih. Risalni listi polni barv in zamahov, se iz zdolgočasenih in žalostnih prelevijo v iskrive in vznemirljive, melodije iz pesmi v pesem prehajajo v bolj upajoče, pozitivne in samozavestne. Samozavedne ;) Včasih.. Se zavem, kako je dobro, če samo si. Brez nalepk, brez preteklosti, brez misli na prihodnost. Samo ti, tukaj in zdaj. Ugotavljam, da sem nenormalno sita tega ponorelega sveta, zadnja leta bolj in bolj.. Težim k svojemu miru, k svojemu ravnovesju in k svojim skritim kotičkom ustvarjalne energije.. Zakaaj bi jo morali deliti s svetom, zakaj bi se morali promovirati, zakaaj biti del socialnih omrežij.. Ker v to smer narekuje sodobna družba? Itak že od nekdaj nisem ravno del nje.. V bistvu mi to dejstvo postaja prav všeč. Počasi vidim toliko prednosti v umiku od tega ponorelega sveta. Zdaj razumem, zakaj sem morala dati skozi toliko vsega. Da bi se naučila preživeti, biti sama s sabo. In sama sebi postati največja opora in skala. Da bi sprevidela najbolj pomembne resnice življenja. Ki je moje, samo moje. Da bi se končno naučila, da ima vsak svojo pot in svoje lekcije in svoj svet doživljanja, dojemanja in učenja.. In delovanja. Da dojamem, kje so moje moralne meje in da jih nekateri nimajo, da dojamem, da je kakšna ograjica okrog srca čisto dobrodošla, saj varuje pred ljudmi, narejenimi na hitro, na prvo žogo in pred ljudmi, ki (še) niso ozavestili svojih travm/senc in jih brez slabe vesti delijo naprej. Ljudmi, ki znajo govoriti taprave stvari in pustiti prave rane. Vendar.. Tako preprosto je.. Globina se skriva... V globini. Do katere ne prideš na hitro ali po površju.. Morda preberi zadnje dva stavka še enkrat ;) Globina.. Ko zreš nekomu v oči in veš, da je za njimi veliko več, kot morda povejo besede ali pokažejo dejanja. Globina brezna ali globina modrosti.. Oboje.. Temno, svetlo.. Zdaj iščem ravnotežje, harmonijo med obema.. Naj bo tema, pokaže nam svetlobo. Skupaj gresta, z roko v roki. Dopusti, spusti. In kaj je najlepše med temi človeškimi izkušnjami, ki jih doživljamo. Najlepša zna biti ravno globina prijetne tišine, ki se zgodi med tabo in sočlovekom, ko sta šla skupaj skozi pomenljive stvari. Globina pogleda, nasmeha, ki temu sledi. Globina preprostega iskrenega nasmeha in toplina dotika. Toplina iskrene prijazne besede. Na take stvari je veliko ljudi pozabilo.. Ker živijo na površju.. Jaz tega ne želim, ne morem, ne zmorem. Zato včasih boli, neskončno in dolgo. Zato včasih leta celim rane. Ker sem zares odprla srce, tako zelo. In ker druge to plaši, vem, spoznala sem.. Da je morda včasih bolje biti sam. Ograjice pustiti tam, kjer so zrasle iz vsega plevela... Hihi.. Plevel je superživilo, pravijo :P Tako da.. Tudi zaradi njega.. Lahko postanemo prelep cvet. Cvetenje se zgodi navznoter, sprva neopazno, neslišno. From within. Počasi, a vztrajno.. Vedno. Hvala za rože.. In še bolj iskrena hvala za - plevel. Počasi ga predelujem in iz njega srkam drobce modrosti. Lepota, ki bo ostala za njim.. Na tem gradim. In rišem rože, velike, rumene, rožnate in v odtenkih sončnega zahoda.. In pojem o pticah, ki občudujejo vse, kar imamo na Zemlji.. Le da z druge perspektive. Vse bo okej, le vztrajno slikaj svoje platno. Be you, spreminjaj se, če želiš, spreminjaj se v svojih ciklih in ne postani tak(a) kot drugi.. Del družbe copy-paste. Objemaj kužke, drevesa, počvekaj z dedijem, uživaj ob okusu domačih slivovih cmokov in ob mahanju otrokom skozi okno vrtca (juhu, corona). Poglej v nebo in se nasmej - nov dan je, nov letni čas pred vrati in novi listi tvojega življenja pred tabo. Zdaj jih vidiš in veš, da boš sam(a) slikal(a) nanje. Primi svoj čopič, potopi ga v barvne galaksije in zvezdni prah in čaraj :))) Ceni vsakodnevne radosti življenja, zato si tu - da ga vidiš in živiš. Vsak dan - po svoje ;) maych ♡

Komentarji
Objavite komentar