~
Včeraj zvečer je moje srce
neskončno bolelo. Krvavelo. Samo Edini na max-volume. Solze, ki mehčajo
bolečino. In hvaležnost za vse kar je bilo. Čisto vse. Brez vsega tega
ne bi bila jaz. Brez vsega lepega in vsega bednega in težkega ne
bi bila to, kar sem. Močna, ranljiva, pozitivna in z vedenjem, da zmorem
vse. Pupina žirafica in vonj po vseh spominih,
ujetih vanjo. Mehak plišast srček, ki sem ga pograbila iz škatle. Oboje
mi v tem trenutku pomaga in po drugi strani boli še bolj. Do točke, ko
se zlijem z bolečino in ji pustim, da traja. Naj traja v neskončnost,
predam se ji. Ne vdam, ampak predam... Da jo začutim v vsej svoji
polnosti, zakaj bi se ji izogibala. Hočem čez njo, skozi njo, da bo(m)
zares. Čutila, prebolela, izgorela, preživela.. Potopim se vanjo in Tomijev glas mi pomaga, daje neko trdnost. Ja saj vem, moji Siddhi.
But... Been with me through sooo many stuff, da... Moraš najti način, ki
ti pomaga.. Zame je to to. Narava. Tla pod nogami, trava in
marjetice, nebo in zvezde in luna in celo vesolje. In vonj po kužkih, ko
jih objameš. In pogled prijateljice, ki ve in čuti z mano. Na koncu pa
sem tu samo jaz... Sama s sabo in z odkrivanjem same sebe in vsega kar
sem, vsega kar zmorem, vsega, česar še ne vem o sebi in vsega, kar me
boli, radosti in kar celim. Potopim se v bolečino in nekako me ni več, postanem eno z njo... In ko se res sprijaznim s tem, da je del mene in ji
pustim, naj traja in traja, če je tako.... Naenkrat izpuhti. Naenkrat
mi je lažje, vdihnem in si dovolim vse, karkoli pride... In prideta še
dva vzdihljaja.. Žalosti, iskrene žalosti. In čiste ljubezni.. Vendar
puščam, da je kot je in verjamem, da je vse tako kot mora biti... Zdaj
trdno verjamem v to, življenje me je naučilo. Da verjamem vase, vstanem
in grem naprej. Polnim svojo malho izkušenj, čustev, spominov, občutij. Vsega, kar mi je kadarkoli nekaj pomenilo in mi dalo dragocene bisere v moj mozaik življenja.. Hodim po tej svoji zanimivi poti in gledam proti soncu.. In jap, še vedno se
zavedam, da takrat ko so sence največje, tudi sonce sije najmočneje. Ta
misel mi je bila vedno v veliko tolažbo, mi pomagala.. You just have to
go through, whatever u are going through. You just have to do it..
Unless it will be waiting on you and some day u will have to deal with it, if you'll want to move forward.
In kako zanimivo, ta zapis sem hotela
napisati o čisto drugi temi.. O mojih sanjah&snežinkah sredi poletja :) :) No, saj v bistvu niti ni popolnoma druga tema, ker se itak vse povezuje in bi lahko kar nadaljevala, vendar ne bom. Naj bo ta zapis
posvečen eni lepi in pravljični ljubezni, ki sem jo imela čast doživeti.
Naj ta zapis sije od iskrenih čustev in naj poleti visoko v nebo, kakor
ptice in veter. Naj poboža moja dva bela metuljčka in naj puhti od
ljubezni, ki jo nosim v sebi. Čutim, da zaključujem. Končno. It was about time.
~
Iz škatle prijemam
svoja stara nova oblačila in jih gledam kako bodo živela popolnoma druge
stvari in ljudi, kot sem mislila. Odpiram zadrgo na torbi za na plažo.
Hihi, kako zanimivo, ravno pravi letni čas.
Odprem ta notranji žep
zeleno-modre torbe in zagledam..::: .kamen srcek.
️
In se zjokam. Od lepega.
Večni spomin na ljubezen, ki se je zgodila.
Boli, ampak vem, da bom ok. In še Pupika je z mano, čutim jo kako me je
prišla obiskat.
Okol&okol, always ** maych ʚϊɞ


Komentarji
Objavite komentar