Na željo prijateljice sem napisala nekaj vrstic mojega razmišljanja o odnosih, ko pač le-ti niso tako rožnati.. In ko ne moremo več.. Ko se teorija začne prepletati s prakso in ugotoviš, da tvoja resnica morda ni resnica nekoga drugega, čeprav živita v navidez istem svetu. In se učiš sprejemati drugačnost in to da vsak hodi svojo pot v svojih unikatno ponošenih čevljih. In morda enkrat končno prideš do spoznanja, da je sreča v tem, da pustiš vsakemu, da je to kar je. In da tudi sebi dovoliš, da si ti. In ne pustiš, da tvoje življenje u(s)merjajo drugi..
~
Tudi sama se v bistvu že ves čas
ukvarjam s točno tem vprašanjem: kaj pa glede tistih, ki jih ponavadi ne
moreš kar tako »skenslat«. Kaj če so toksični tvoji najbližji..? Morda narediš največ za svojo boljšo prihodnost s
tem, da se fizično distanciraš.. Čimprej. Vsaj za določen čas. Predvsem, da daš vsaj sebi prostor, da zadihaš in zagledaš stvari manj obremenjeno, z distance. Težko biti psihično močen, če si vsak
dan v stiku z ljudmi, ki pritiskajo na tvoje gumbe in tega ne znaš ustaviti.
Bodisi ker nisi dovolj odločen, bodisi ker se ne ceniš, se bojiš ipd..
Enkrat sem poslušala en fajn
intervju z gospodom Aleksandrom Zadelom, ki mi je dal za misliti predvsem z
naslednjim stavkom: "Posameznik se spremeni takrat, ko je bolečina ob tem
manjša, kot če se ne spremeni." Globoka, sem si mogla prav zapisat in lepo
počasi dojet, kar je povedal. In dejansko ima totalno prav. In tudi mojega
Wejnija (wayne dyer, op.a.;) sem že slišala, ko je rekel, naj tistim, ki nas npr.
omejujejo/prizadanejo, pošiljamo samo dobre misli. Jao, vem, to je prekleto težko, v nekaterih primerih-trenutkih morda celo nemogoče. Če je nekdo v dejanjih na
dolgi rok pokazal, kako težka oseba je. Ampak Wejni je rekel tudi to, da naj se
distanciramo, spustimo. Ne pa da se izpostavljamo drugim še naprej, če so do
nas taki, da nas prizadane in nas boli. In smo jim to že povedali, pa še kar
delajo isto. Itakkk!!
Ker dejansko na koncu ugotoviš, da
lahko spremeniš samo sebe. Vsak lahko spremeni samo sebe. In ko resnično
dojameš te besede, se ti po moje odpre nov svet. Dokler pa težave drugih
jemlješ nase do te mere, da te dušijo&omejujejo, v resnici ne moreš naprej.
Dolgo sem se ubadala s tem, kaj je v meni tako slabega, da privlačim take
zadeve, saj veste, kar si znotraj, to privlačiš. Ampak joojj, ne gre gledat
tako črno-belo!! Stvari v življenju se zgodijo, ljudje te pohodijo,
izkoristijo, prizadanejo, niso vsepovsod samo srčki, metuljčki in dobre
dušice..
Zato je treba čuvat svoje srce kot
največji zaklad. Biti odprt, a ne na prvo žogo. Verjet v dobro, a se zavedati,
da po svetu ne hodijo samo dobre duše. Ok, pustimo to, kaj je vsak v svojem
bistvu. Tega se še predobro zavedam in to me mogoče najbolj ustavlja na moji
poti. Vsi smo dobri nekje znotraj. Ampak to ni moja naloga. Moje poslanstvo je
da najdem sebe, da se sprejmem in da postanem najboljša možna verzija sebe.
Verjamem, da je to bistvo vsakega izmed nas. Ampak ja, ti vzorci.. Ki smo jih
prejeli - usvojili v ranem otroštvu.. Težko jih je doumeti, razvozlati in
prerasti. Se ne odzivati po nekem modelu, katerega se sploh ne zavedamo, če
zavestno ne pokukamo vanj. In tudi če ga (s)poznamo in ga razumemo, to še ni
pogoj, da se bo naše življenje kaj spremenilo. Smo pa na dobri poti, I believe.
Treba je resnično doumeti, kar pa ne gre le preko besed, knjig ipd.. Spreminjamo
se predvsem preko lekcij, ki morajo včasih postati prekleto težke in boleče, da
končno spregledamo, kaj se moramo naučiti. In se spremenimo. Pametni se učijo
tudi iz lekcij drugih ljudi. Easier said than done ;) Dejansko večina raje
izkuša lekcije na lastni koži, morda nezavedno, ampak tako je. In morda je tako prav. Takih lekcij in naukov, pridobljenih iz njih, ti nihče - nikoli - ne more vzeti.
Res je treba gledati nase. Se
obkrožiti s pozitivci in se distancirati od negativnih ljudi oz. tistih, ob
katerih se ne počutimo dobro. Je res velika razlika, če zavestno kontroliraš, s
kom se družiš. Ljudje ti lahko dajo zalet in krila, lahko pa ti jih porežejo..
Uff sem se razpisala.. Upam, da
nisem bila predolga. In da bo kdo iz tega lahko potegnil kaj pozitivnega zase
;) Vsi se neprestano učimo, samo če se želimo. In to je super, ker zraven rastemo
in se spreminjamo. Spoznavamo določene zadeve. In ko je čas pravi, naredimo
korak naprej.
In če je kdo mislil, da je moje
življenje »all rainbows&butterflies«.. Daaleč od tega. So pa metuljčki inu
friendly netopirčki vedno v meni in mi pomagajo skozi vse težke trenutke. Treba
je v nekaj verjeti in nikoli ne obupati. Lahko rečem, da smo ljudje res noro
kul bitja :) Marsikaj
lahko doživimo, preživimo, se poberemo, naučimo in delimo z drugimi. Skozi
trnje do nebes, ali kako že pravijo, hehe. Dejansko. Ker skozi trnje šele znamo
res videti in ceniti vsako novo jutro in vsak nasmeh. In poljubček pasjega
mladička. In vsak mežik osebe, ki nam veliko pomeni. Življenje je lepo. Če ga
znaš tako videti ;)
~
In še ena
misel za konec: »Oftentimes letting go has nothing to do with weakness, and
everything to do with strength. We
let go and move on with our lives not because we want the friends, family,
and the universe to realize our worth, but because
we finally realize our own worth.« ♥
hugs vsem, maych ʚϊɞ


Komentarji
Objavite komentar