Preskoči na glavno vsebino

Not always rainbows and butterflies




Na željo prijateljice sem napisala nekaj vrstic mojega razmišljanja o odnosih, ko pač le-ti niso tako rožnati.. In ko ne moremo več.. Ko se teorija začne prepletati s prakso in ugotoviš, da tvoja resnica morda ni resnica nekoga drugega, čeprav živita v navidez istem svetu. In se učiš sprejemati drugačnost in to da vsak hodi svojo pot v svojih unikatno ponošenih čevljih. In morda enkrat končno prideš do spoznanja, da je sreča v tem, da pustiš vsakemu, da je to kar je. In da tudi sebi dovoliš, da si ti. In ne pustiš, da tvoje življenje u(s)merjajo drugi..
~
 Tudi sama se v bistvu že ves čas ukvarjam s točno tem vprašanjem: kaj pa glede tistih, ki jih ponavadi ne moreš kar tako »skenslat«. Kaj če so toksični tvoji najbližji..? Morda narediš največ za svojo boljšo prihodnost s tem, da se fizično distanciraš.. Čimprej. Vsaj za določen čas. Predvsem, da daš vsaj sebi prostor, da zadihaš in zagledaš stvari manj obremenjeno, z distance. Težko biti psihično močen, če si vsak dan v stiku z ljudmi, ki pritiskajo na tvoje gumbe in tega ne znaš ustaviti. Bodisi ker nisi dovolj odločen, bodisi ker se ne ceniš, se bojiš ipd.. 

Enkrat sem poslušala en fajn intervju z gospodom Aleksandrom Zadelom, ki mi je dal za misliti predvsem z naslednjim stavkom: "Posameznik se spremeni takrat, ko je bolečina ob tem manjša, kot če se ne spremeni." Globoka, sem si mogla prav zapisat in lepo počasi dojet, kar je povedal. In dejansko ima totalno prav. In tudi mojega Wejnija (wayne dyer, op.a.;) sem že slišala, ko je rekel, naj tistim, ki nas npr. omejujejo/prizadanejo, pošiljamo samo dobre misli. Jao, vem, to je prekleto težko, v nekaterih primerih-trenutkih morda celo nemogoče. Če je nekdo v dejanjih na dolgi rok pokazal, kako težka oseba je. Ampak Wejni je rekel tudi to, da naj se distanciramo, spustimo. Ne pa da se izpostavljamo drugim še naprej, če so do nas taki, da nas prizadane in nas boli. In smo jim to že povedali, pa še kar delajo isto. Itakkk!!
Ker dejansko na koncu ugotoviš, da lahko spremeniš samo sebe. Vsak lahko spremeni samo sebe. In ko resnično dojameš te besede, se ti po moje odpre nov svet. Dokler pa težave drugih jemlješ nase do te mere, da te dušijo&omejujejo, v resnici ne moreš naprej. Dolgo sem se ubadala s tem, kaj je v meni tako slabega, da privlačim take zadeve, saj veste, kar si znotraj, to privlačiš. Ampak joojj, ne gre gledat tako črno-belo!! Stvari v življenju se zgodijo, ljudje te pohodijo, izkoristijo, prizadanejo, niso vsepovsod samo srčki, metuljčki in dobre dušice.. 
Zato je treba čuvat svoje srce kot največji zaklad. Biti odprt, a ne na prvo žogo. Verjet v dobro, a se zavedati, da po svetu ne hodijo samo dobre duše. Ok, pustimo to, kaj je vsak v svojem bistvu. Tega se še predobro zavedam in to me mogoče najbolj ustavlja na moji poti. Vsi smo dobri nekje znotraj. Ampak to ni moja naloga. Moje poslanstvo je da najdem sebe, da se sprejmem in da postanem najboljša možna verzija sebe. Verjamem, da je to bistvo vsakega izmed nas. Ampak ja, ti vzorci.. Ki smo jih prejeli - usvojili v ranem otroštvu.. Težko jih je doumeti, razvozlati in prerasti. Se ne odzivati po nekem modelu, katerega se sploh ne zavedamo, če zavestno ne pokukamo vanj. In tudi če ga (s)poznamo in ga razumemo, to še ni pogoj, da se bo naše življenje kaj spremenilo. Smo pa na dobri poti, I believe. Treba je resnično doumeti, kar pa ne gre le preko besed, knjig ipd.. Spreminjamo se predvsem preko lekcij, ki morajo včasih postati prekleto težke in boleče, da končno spregledamo, kaj se moramo naučiti. In se spremenimo. Pametni se učijo tudi iz lekcij drugih ljudi. Easier said than done ;) Dejansko večina raje izkuša lekcije na lastni koži, morda nezavedno, ampak tako je. In morda je tako prav. Takih lekcij in naukov, pridobljenih iz njih, ti nihče - nikoli - ne more vzeti.
Res je treba gledati nase. Se obkrožiti s pozitivci in se distancirati od negativnih ljudi oz. tistih, ob katerih se ne počutimo dobro. Je res velika razlika, če zavestno kontroliraš, s kom se družiš. Ljudje ti lahko dajo zalet in krila, lahko pa ti jih porežejo..
Uff sem se razpisala.. Upam, da nisem bila predolga. In da bo kdo iz tega lahko potegnil kaj pozitivnega zase ;) Vsi se neprestano učimo, samo če se želimo. In to je super, ker zraven rastemo in se spreminjamo. Spoznavamo določene zadeve. In ko je čas pravi, naredimo korak naprej.
In če je kdo mislil, da je moje življenje »all rainbows&butterflies«.. Daaleč od tega. So pa metuljčki inu friendly netopirčki vedno v meni in mi pomagajo skozi vse težke trenutke. Treba je v nekaj verjeti in nikoli ne obupati. Lahko rečem, da smo ljudje res noro kul bitja :) Marsikaj lahko doživimo, preživimo, se poberemo, naučimo in delimo z drugimi. Skozi trnje do nebes, ali kako že pravijo, hehe. Dejansko. Ker skozi trnje šele znamo res videti in ceniti vsako novo jutro in vsak nasmeh. In poljubček pasjega mladička. In vsak mežik osebe, ki nam veliko pomeni. Življenje je lepo. Če ga znaš tako videti ;)
~ 
In še ena misel za konec: »Oftentimes letting go has nothing to do with weakness, and everything to do with strength.  We let go and move on with our lives not because we want the friends, family, and the universe to realize our worth, but because we finally realize our own worth.« ♥

hugs vsem,   maych ʚϊɞ


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Everything is an opportunity to liberate yourself

  .:: Everything can be a doorway to 'your own' liberation   ..but never forget - in the depths of your Being, you are already free.  No matter what is happening on the surface, the stillness within remains untouched - peaceful, loving and free. 

Surrendering

.:: I don't know where the path is taking me, but I am here now, always. Swimming through the depths of the darkness and the light. Allowing it all... Surrendering. I don't have to like it, but I also don't have to be afraid of it. This is what the bottom teaches you... Lessons that you can't even put to words. And sometimes... Oftentimes.. It takes quite a few rock bottoms.. To fully accept how you know nothing about what Life is really doing. It is slowly but surely  b r e a k i n g  you  o p e n     No instructions, no one to applaud you for sitting in the darkness and wandering through it, no hint of light to see where the Sun still shines. But you start to connect with yourself more - with the deepest and the most unknown/'unlovable' parts of yourself. And when you think you can't go on... It breaks you... Well, not really you, but the shell..   And it makes you lighter. Sometimes softer, oftentimes more unapologetic. Definitely truer.  Life happe...

Naravni izotonični napitki

  Med in po športni dejavnosti, pa tudi v teh vročih dneh, ko se potimo bolj kot ponavadi, je dobro čimprej nadomestiti izgubljene elektrolite. Voda je sicer super in nujno potrebna, ni pa dovolj - z znojem izgubljene elektrolite je potrebno nadomestiti , sicer vas lahko doleti vsaj glavobol, če že ne kakšni krči v mišicah, upad energije, omotičnost...  Torej, akcija!! :) Na voljo imate celo paleto umetnih športnih pijač in pa... možnost, da se odločite za telesu bolj prijazno varianto . Sama definitivno raje izberem domačo mešanico, pri kateri vsaj vemo kaj pijemo, svojemu telesu pomagamo, da se regenerira, ne pa da ga še dodatno obremenjujemo s kemijo ( stabilizatorji, emulgatorji, umetnimi barvili in aromami, umetnimi sladili. ..). Kar preverite sestavine kakšne izotonične športne pijače iz trgovine, npr. znamke Isostar, Getorade... Jetra in črevesje vam bosta sigurno bolj hvaležna ob pitju vode z limono, medom in himalajsko soljo kot pa ob požirkih neke fluorescen...