Vila na moji rami Razprostira svoja bela krila Da ne bi pozabila Te magične in tako preproste resnice Ki je v meni V tebi V drevesih in povsod Ta pojava odeta v neskončno radovednost in neskončno trdnost, ki je ne določa. Ta pojava Skrita v vsakem mojem verzu V vsakem novem bitju, ki pride na ta svet Da bi bil priča Čudovitemu odkritju Samega sebe Tako znanega A hkrati nepoznanega Vse do tiste točke, ko sivina kaplja čez. Vse do tiste ceste, ki staplja v mavričnost teles.. ~ P.s.: beli moj metuljček, hvala. Čeprav nisi veliko imela, si mi veliko dala. Mežikam v nebo ;)